»In tako se bom odpravila do perišča, tja, kjer se spomin drgne ob grbast granit, kjer se jezik izpira v deročem toku, ki se peni kot milo iz črnila, kjer je fikcija belilo.«
»Gledala bom, kako umazana voda odteka v hudourniku besed, in preostale madeže posušila na tolažilnem soncu mojega pisanja. Veliko pranje.«
»In če bi začel še enkrat, se velikokrat vprašam, kaj bi bilo lahko drugače. Najprej bi bila z mano violina. Divje, kot da sem hudičev učenec, bi vadil violino. Obožujem ju, violino in glasbo ljubim neizmerno. Igral in igral bi, dokler ne bi preigral vsega, kar je bilo do zdaj v glasbi napisanega in odigranega.«
»Prevozil sem s to 'kočijo' vso deželo čez hribe in doline, čez ravnine in puščave, zdaj pa sem se izgubil v domačem mestu.«
»Ne počni tega, zanj ni veljalo. Ne tepi. Ne ubijaj. Ne posiljuj. Moški, kot je bil on, takih zapovedi niso samo ignorirali; družba jih je za to vedno znova nagradila.«
»Bilo je v času, ko se je zgubil čas. / Bilo ga je še tu in tam, / drugje ga sploh ni več bilo. / Na svetu, ko da je postalo malo temno.«
»Po Parizu le beži / zavit v svoje sanje / v ustih zvesti čik / pod težo tujih knjig / paketov pomade in jestvin / vedno beži molče ječi / za tuje blagostanje / znani vam trpin.«
